MIA ŽNIDARIČ & STEVE KLINK TRIO (SLOVENIJA, ZDA)

Nastopajo:

Mia Žnidarič (vokal)

Steve Klink (klaviature)

Tadej Tomšič (saksofon)

Aleš Avbelj (kontrabas)

Pravijo, da se najboljši jazz vedno porodi iz najbolj zanikrnih in zanemarjenih kotičkov človeške duše. Da ga resnično podoživijo in interpretirajo le tisti, ki jih iz takšnega ali drugačnega razloga življenje ni ovijalo v celofan prijaznosti.

Trdosrčnost in hrapavost (industrijskih) Ruš, kamor so jo prinesli iz mariborske porodnišnice devetega decembrskega dne pred ... recimo temu dobrimi tridesetimi leti, je bila zibelka Mie Žnidarič. To je bil njen geto. Njeno otroštvo, njena mladost, njena kalitev. Njen pepel, iz katerega se je dvignila z glasbo in prav zaradi nje.

Vedno je vedela, da je glasba njeno življenje. Že ko je za sošolce podoživljala Billie Holiday. Prvo priložnost, da ljubezen, ki se je nabirala v njej, razda tudi drugim, je med študijem solo petja (dve leti pri Nadi Žgur in tri pri prof. Jasni Spiller) dobila na Drugi godbi. Pred dvanajstimi, trinajstimi leti. S skupino raznolikih domačih glasbenikov, ki jih je vodil kitarist Igor Leonardi. Obetaven glas, poln topline in čustev, čeprav morda neizkušen, ni ušel budnemu ušesu mojstra Mojmirja Sepeta. Vrata so bila odprta.

In stopnice navzogor dovolj strme, da je Mia zagrizla vanje. Najprej na koncertu Northering Show z Big Bandom, kjer je nastopila s tremi jazzovskimi standardi v aranžmaju Jožeta Privška. Pravi, da je bilo to morda prezgodaj. Morda. Toda spoznanje, da njeno dušo najbolj gladi jazz, ni prišlo niti za trenutek prekmalu. Jazz in Joni Mitchell. Zato je bil izlet Na vrh nebotičnika z U'Redu prepričljiv in dobrodošel, a naključen izlet v pop; zato je vztrajala pri petju ameriških jazzovskih standardov, pa čeprav so ji kritiki oporekali (predvsem) izgovarjavo. Hmmm.

Stisnemo zobe, kljubujemo vetru, premerimo naslednjo stopnico in zakoračimo. V prvo ploščo. Za nameček še v drugo, miniaturno, v slovenščini. Pa v tretjo, s spet v slovenščino prepesnjenim jazzom. Z "malim" big bandom. V živo. Dragocena lekcija ... Do naslednje, ki se imenuje Steve Klink. Steve Klink in njegov trio. Po Miinem plesanju na viže domačih glasbenikov "mednarodna" trojica duš, ki so se znali in zmogli stopiti z njeno. Uspešni koncerti - International Jazz Festival Zagreb; Leverkusene Jazz Tage, Edstein Festival ... Dve odlični plošči, polni ljubečega jazza in še kakšne lirične cvetke, dve stopnici k prepoznavni Miini melanholiji in ... dovolj neoporečni angleščini. Kam naprej; kako više? Le še naključje ali dve, le še očaranje, dozorela želja ... in odgovor je na dlani: slovenska avtorska plošča.

Pobarvanka, kakršno smo si želeli vsi Miini ljubimci, pa si tega nismo upali zahtevati naglas.

Pobarvanka v nezamenljivem stilu verzov pesnika Ferija Lainščka, ki jih je s presenetljivo slovensko dušo uglasbil in aranžiral Steve Klink.

Pobarvanka, ki se sprehaja od otožosti do nagajivosti, a vseskozi ostaja optimistična ... in predvsem ljubeča. Do poezije, glasbe, avtorjev in sodelujočih, kar albumu daje lok odličnosti in patino neprecenljivega prispevka k zakladnici slovenskega glasbenega ustvarjanja - tistega, ki se še ni klonil pred potrošniškim hlepenjem po "fastfood" zmazkih.

Pobarvanka, ki ji bomo, skupaj z nekaj jazzovskimi biseri, v živo lahko prisluhnili, ko se bo namuznila tudi ta muza.

Prireditev vam poklanja: