OLIVIJA

Nastopajo:

Severa Gjurin (vokal)

Gal Gjurin (vokal, bas)

Boštjan Gombač (vokal, klarinet, piščali, tolkala)

Rihard Zadravec (harmonika)

Dejan Lapanja (kitare)

Andraž Mazi (kitare)

Gašper Peršl (bobni)

Zgodovina skupine sega v leto 2002, premierno pa je Olivija, kakršno spoznavate danes, nastopila 25. julija 2004 na Titovem trgu v Kopru, kjer je zaključila Rumeno noč (bivšo Koprsko noč) skupaj z Vladom Kreslinom. Nastopila je v osnovni zasedbi Severa Gjurin (vokal), Gal Gjurin (vokal, bas, glasbeno vodstvo), Boštjan Gombač (klarinet, piščali, tolkala), Rihard Zadravec - Riki (harmonika), Dejan Lapanja (akustična in elekrična kitara), Andraž Mazi (električna kitara) in Gašper Peršl (bobni). Čeprav je bila pričujoča avtorska glasba tedaj predstavljena prvič, je pri štiritisočglavem koprskem poslušalstvu doživela izjemno dober sprejem. Avgusta 2004 je bilo posneto gradivo za prvo Olivijino ploščo Medo moškim in žensko (NIKA Records, 2004).

Odlično obiskana novembrska tiskovna konferenca se je odvila v prijetnem ljubljanskem lokalu Fraga, plošča pa je prišla na prodajne police 22. novembra 2004. Takoj za tem je bil medijsko predstavljen prvi Olivijin videospot (za skladbo Ledena (režija Luka Leskovšek, kamera in montaža Hieronim Vilar); posnet je bil v ljubljanskem Kinu Šiška, ki je s svojim prasocialističnim duhom prispeval k zanimivi temno rdečkasto džezi atmosferi), prvi val promocije pa se je uspešno zaključil konec decembra v nabito polnem klubu Kolnkišta (Ptuj). Potem je Olivija odšla na zaslužene dvomesečne počitnice, ki pa niso bile tako pasivne, kakor se je sprva predvidevalo, saj so v tem času nastali okvirni aranžmaji za izvedbo celotnega glasbenega programa skupaj z dvajsetčlanskim godalnim orkestrom, poleg tega pa še nekaj novih avtorskih skladb, ki se bodo znašle na prihajajoči novi plošči. Sledil je februarski radijski nastop v oddaji Izštekani na Valu 202 (Jure Longyka), kjer se je Olivija prvič predstavila z novim zvokom, obogatenim s klavirjem (Gal Gjurin) in trobento (Igor Matkovič). Vmes je prišlo do prvega ponatisa plošče (prvih 1000 primerkov je namreč že pošlo), Olivija je dosegla odličen radijski airplay ter se znašla na zavidljivih mestih domačih glasbenih lestvic, na lestvici najbolje prodajanih plošč v Sloveniji pa vztraja že 12 tednov. Na koncertne odre se je Olivija vrnila marca 2005 in sledil je cikel razprodanih koncertov (Kristalna dvorana - Škofja Loka, dvorana Tabor - Ljubljana, Cankarjev dom - Ljubljana).

Marca je skupino (iz standardnih razlogov) zapustil pihalec Boštjan Gombač, v začetku aprila pa je bilo posneto gradivo za nov videospot (za skladbo Kadar sva sama). V skupino je bil sprejet basist Jure Lopatič, Gal Gjurin pa se je z basa umaknil na inštrumente s tipkami (klavir, sintetizatorji, Fender Rhodes ipd.). Sredi aprila je pevka Severa Gjurin prav tako naznanila svoj odhod iz skupine (iz osebnih razlogov) - vendar bo Olivija v ustaljeni novi zvočni postavi koncertirala do sredine poletja: obetajo se nastopi na festivalih Druga godba (Ljubljana, Križanke), Teden mladih (Kranj, Pungart), Festival Lent (Maribor, Sodni stolp), vsi večji nastopi pa bodo podkrepljeni s spremljevalnimi vokali sopranistke Polone Meglič in tenorista Klemena Černeta. V pripravi je že nova plošča, z novim prodornim in svežim zvokom, Olivijo pa čaka vroče delavno poletje z novo glavno vokalistko, katere ime naj ostane zaenkrat še skrivnost ...

Zvočna podoba plošče Med moškim in žensko je sestavljena iz trdne ritemske sekcije (bobni, bas), kitar (bodi akustičnih bodi električnih), harmonike, vrste piskal (klarineta, različnih piščali) in drugih zvočil (pojoče žage, tolkal ipd.). Po tej glasbeni osnovi se sprehajajo glavni ženski vokal z izrazito globoko in razpoznavno barvo (primerljivo z Noro Jones ali Casandro Willson) ter dva moška vokala, ki sta pretežno v spremljevalni vlogi, občasno pa se, glede na skladbo, moški vokal (Gjurin) prebije v ospredje (Black buda). Pri razčlembi harmonskega ustroja skladb naletimo na klasične bachovske, džezovske in latinskoameriške harmonizacije (Ledena, Kadar sva sama, Najini gozdovi), rokovske (Black buda, Nimam več, Maj), pankovske (Vagus) in etno (Imaosan prekrasansan, Najini gozdovi, Spet je večer, Špelina pesem), kot na enostavne repetativne harmonske strukture, ki so značilne za moderno plesno glasbo (NY - Pariz). Kljub vsej tej raznolikosti pa melodija ostaja rdeča nit Olivijine glasbe. Ritemsko je razgibana od 4/4 rokovskih in cikličnega podalpskega 3/4, (tudi 6/8) prek poliritmije (v Imaosan prekrasansan najdemo 6/8, 5/8, 3/8 in 2/8 taktovski način) do hip-hopa, francoskega novega mizeta, kantrija in sodobnega diska.

Besedila so v slovenščini. Olivija skuša doseči kar najbolj dovršen spoj med besedo in glasbo. Teme so ljubezenske (a ne osladne), razpenjajo se med moškim in žensko in ukvarjajo z njunim medsebojnim odnosom. Kakor glasba tudi teksti nihajo med pristno ljubezensko vznesenostjo (Imaosan prekrasansan, NY - Pariz, Kadar sva sama, Spet je večer ...) in bolj temnimi stranmi ljubezenskega razmerja (Maj, Ledena, Najini gozdovi ...), hkrati pa se dotikajo filozofsko-eksistencialnih vprašanj, ki jih tovrstni medčloveški stik z vsemi svojimi atributi lahko v posamezniku budi (Black buda, Kadar sva sama, Ledena ...). Tako so Olivijina besedila kljub temu, da so uporabljena za spevne (pop) skladbe, v celoti plemenitega pesniškega izvora, le da je metaforika manj zapletena in dostopna poslušalstvu, ki je poezije manj vajeno.

Prireditev vam poklanja: